Ribnica na Pohorju, Hudi Kot, Orlica in Janževski Vrh so bili do leta 1848 ena občina s sedežem v Ribnici na Pohorju. Nato se je ta občina razdelila na dve manjši, in sicer na Ribnico na Pohorju in Hudi Kot, ki pa sta se leta 1871 ponovno združili. 1893 se je občina Ribnica na Pohorju tudi uradno imenovala kot taka (Gemeinde Reifnig).
Leta 1898 je moč zaslediti, da je bilo uradovanje dvojezično, leta 1907 pa spet slovensko, kar se je leta 1910, zaradi prevzema oblasti nemško mislečih voditeljev, zopet spremenilo. Do končnega preobrata je prišlo leta 1918, ko so se morali Nemci predati. Tako je Ribnica na Pohorju postala zares slovenska.
Senjorjev dom je bil leta 1930 zgrajen planinski hotel, do katerega cesta je bila zgrajena leta 1933.
Leta 1935 je od gospoda Podlesnika Ribnica na Pohorju dobila začasno električno razsvetljavo. V tem času je imela tudi lastno nadstropno hišo z dvema občinskima pisarnama, občinskega delovodjo, sobo za orožniško postajo in njenega komandirja, sobo za banovinskega zdravnika, babici in za učiteljstvo. Imela je tudi svojo pošto, telegram in telefon, hranilnico in posojilnico. Osnovna šola je bila 6-razredna s podružnico pri sv. Bolfenku. Zaživele so kmetijska, sadjarska in vrtnarska podružnica in pašna zadruga. Ustanovila se je gasilska četa. V takratni, priznani kot zdraviliški in letoviški, občini je bilo 2200 prebivalcev. Obratovale so tri kamnoseške in ena lesna industrija, dvanajst gostiln, hotel Senjorjev dom, osem trgovin ter več različnih obrtnikov.
Med drugo svetovno vojno, pa vse do osvoboditve Ribnice na Pohorju, oktobra 1944, je bila le-ta prizorišče hudih spopadov.
Vse do leta 1955 je bila Ribnica na Pohorju samostojna občina, nato se je združila v »komuno Podvelka«. Iz več podravskih občin je leta 1960/61 nastala ena velika občina Radlje ob Dravi, kateri se je pridružila tudi občina Ribnica na Pohorju. Leta 1995 so krajani z referendumom izglasovali, da želijo samostojno občino in nastala je občina Podvelka - Ribnica.
Samostojna občina, kot jo poznamo še danes, je Ribnica na Pohorju od leta 1998. Ima devetletno osnovno šolo, pošto, zdravnika, zobozdravnika, trgovini, gostilne, smučarske vlečnice, kmečke turizme, bungalove in veliko kulturnih in naravnih znamenitosti.
Dejstva, da je osnovna šola pomembna, so se zavedali že v času vladanja Marije Terezije. Ta je leta 1774 uvedla prvi šolski zakon, s katerim je osnovna šola postala obvezna. Bila je brezplačna vzgojna in izobraževalna ustanova, v kateri je pouk potekal v materinščini. Obiskovali so jo otroci vseh starosti ne glede na razredno ali stanovsko pripadnost. Šola je bila ljudska, trirazredna, tako imenovana trivialka, ker so v njej poučevali verouk, branje in pisanje ter računstvo.
Jurij Coklar, duhovnik, je leta 1780 ustanovil ribniško nedeljsko šolo, v kateri je najprej poučeval verouk, kasneje tudi branje. Šola je bila v celoti v pristojnosti vuzeniške nadžupnije in je imela okrog deset učencev. Od leta 1786 so šolo nadaljevali duhovniki, med njimi sta bila Franc Penhar in Pavel Wončina. Po letu 1810 pa se je v pouk vključilo še računstvo, ki ga je uvedel kaplan Markus Hamerlitz. Leta 1806 je v Ribnico na Pohorju prišel prvi pravi učitelj Jurij Reš in takrat je število učencev začelo naraščati, šola pa je postala redna javna trivialka. Leta 1807 je kaplanija šoli dodelila lastno šolsko stavbo. Za Rešem, ki je v Ribnici na Pohorju poučeval do leta 1811, so prišli drugi učitelji, med njimi Franc Tantscher in Jurij Wradatsch, od katerega je ohranjen šolski dnevnik iz leta 1816, kjer je zapisano, da je njegovo šolo obiskovalo devet dečkov in štirinajst deklic.
Verskim ustanovam je skladno s cerkvenim šolskim zakonom iz leta 1805 pripadalo nadzorovanje šolstva. Župnik je imel v oblasti farni nadzor in je lahko imenoval šolskega nadzornika. Kot prvi je bil imenovan Giuseppe Girometha, italijanski priseljenec v Josipdolu, po letu 1831 so sledil Ignac Kunčnik, od 1840 do 1846 Jurij Pogelscheg, od 1846 do 1858 Peter Pachernigg in od 1859 do 1867 Karl Puhr. V šolski kroniki je navedeno, da je po letu 1869 ostalo mesto nadzornika nezasedeno, ker je cerkveno šolsko nadzorstvo zavrnilo kandidata Rudolfa Tommasija. V kroniki so tudi zapisi o učnih uspehih učencev ribniške šole, napisanih v poročilih okrožnega šolskega nadzorstva v Vuzenici. V njih se vrednoti bralna zmožnost učencev, pouk nemškega jezika, upoštevanje raznih stavčnih ločil, torej slovenskega pravopisa in učenčevi uspehi. Cerkveni nadzor je bil še posebno pozoren do pouka v maternem jeziku, tudi na ribniški šoli, za kar gre zasluga Slomšku, ki je preprečil širitev germanizacije. Ohranjena pa sta tudi primera pritožb, da ribniška šola preveč zapostavlja pouk nemškega jezika in naj bo pouk v nemškem jeziku, kar bi koristilo vsem tistim, ki bi želeli nadaljnje pridobivanje izobrazbe za znanost, umetnost, gospodarstvo in šolstvo. Pa tudi tem, ki se želijo izučiti za obrtnike ali bodo vpoklicani v vojsko, kjer so vsa povelja izključno v nemščini. Vključeni so bili tudi kmetje, da bi lahko sklepali posle z ljudmi iz nemških okrajev. Zapisano je, da hočemo ostati Slovenci, vendar si želimo, da se v vseh treh razredih župnijske šole v Ribnici na Pohorju pouk izvaja v nemščini. Ker se visoki deželni odbor ni odzval na pritožbo, je bila naslednja naslovljena neposredno na visoko cesarsko-kraljevo šolsko ministrstvo na Dunaju: 6. junij 1866: Visoko cesarsko ministrstvo za šolstvo in kulturo naj nam blagovoli odobriti, da pouk na šoli v Ribnici na Pohorju poteka tako, da se v 1. in 2. razredu izvaja v mešanem, torej v nemškem in slovenskem jeziku, v 3. razredu pa zgolj v nemščini, namesto do zdaj vpeljanega iz vseh delov sveta sestavljenega slovenskega jezika, katerega niti učitelj in še manj učenci ne zmorejo povsem razumeti. Tu nam pač ne preostane kaj drugega, kakor da se čudimo takšnemu razumevanju in omalovaževanju slovenščine, ki jo je cesarski zakon prav tako kakor nemščino upošteval kot deželni jezik.
Kljub temu da je bila pritožba poslana na visoko cesarsko-kraljevo šolsko ministrstvo na Dunaju, ni obrodila sadov. Iz cesarsko-kraljevega okrajnega urada Radlje je 18. februarja 1868 prišlo sporočilo, da podpirajo dosedanji pouk v Ribnici na Pohorju in ne najdejo razloga za preureditev pouka. Učbeniki naj ostanejo enaki, razen v 3. razredu se dovoli tudi II. nemška jezikovna vadnica poleg velike slovensko-nemške čitanke. Nemško izrazoslovje naj se istočasno s slovenskim uvaja pri pouku računstva, verouk pa naj poteka tako, kakor ga je vpeljala župnija.
O delovanju ribniške nedeljske šole nam v šolski kroniki poroča dopis konzistorialnega predstojništva: 23. april 1852: Tudi na Ribnici je razvidno, da nedeljska šola z dejavnostjo kateheta Josefa Schocherja uspeva zelo dobro. Šola na tedenske delovne dneve (Werktagsschule) pa v nasprotju s prvo z vsemi 112 učenci hodi še naprej po starih tirnicah. Namesto da poroča, katere predmete poučujejo, kateri učenci se posebno odlikujejo, se učitelj še vedno rajši predaja pritoževanju nad slabim gospodarskim stanjem šole s pripombo, da bo na tej osnovi prej ali slej zdrknila na raven neugledne zasebne. Dve leti kasneje je konzistorij poročal o uspehih ribniške nedeljske šole z navedbo: 27. december 1854: Uspeh semestralnega izpita šole v Ribnici na Pohorju je tako iz verouka kakor iz drugih predmetov pokazal več kot zadovoljivo stanje.
Tekoče šolske stroške je deloma poravnala občina, deloma pa patron kot namestnik države. Pomeni, da sta stroške poravnala vuzeniška nadžupnija in graščinsko posestvo Bukovje pri Dravogradu. V Ribnici na Pohorju so, skladno z novim šolskim zakonom, leta 1864 oblikovali svoj šolski župnijsko-občinski odbor. Vanj so bili izvoljeni Anton Jellen in Josef Grögl iz Ribnice, Ignaz Sgerm in Andreas Grögel z Janževega Vrha in Josef Zapečnik iz Hudega Kota. Anton Jellen je bil izvoljen za predsednika. Odboru v šolski stavbi ni uspelo opraviti najnujnejših popravil, edina pravočasna oskrba je bila oskrba šole z drvmi. Odbor, ki tako ali tako ni bil sposoben, je hitro doživel konec.
Najvišji šolski zakoni so bili sprejeti in potrjeni 25. maja 1868, 8. februarja in 14. maja 1869 ter so avstrijsko in štajersko šolstvo zastavili na novih temeljih. Okrajna šolska oblast se je na novo oblikovala 8. februarja 1869. Nastal je okrajni šolski svet, v katerega so bili v Ribnici na Pohorju izvoljeni Lukas Držečnik, Josef Feschofer iz Ribnice na Pohorju, Ignaz Sgerm iz Janževega Vrha, Josef Zapečnik in Franz Pfeifer iz Hudega Kota, Rudolf Tomassi pa je bil imenovan za krajnega šolskega preglednika. Člana tega sveta sta postala še nadučitelj Andrej Novak in župnik Maksimilijan Globočnikter. Novaka pa je nadomeščal podučitelj Martin Regoršek. 1. januarja 1870 je bil slovesno nameščen za stalnega nadučitelja Mihael Nerat. Bil je prvi pisec šolske kronike in je sproti urejal podatke. Šolsko leto 1870/71 je obiskovalo pouk že kar 119 učencev in Mihael Novak je začasno dobil učiteljsko mesto. Učenci so bili razdeljeni v tri oddelke, uvedli so poldnevno poučevanje oz. dopoldanski pouk. Franc Hafner, poklicni strokovni nadzornik, je ribniško šolo obiskal 8. maja 1871. Sklical je sestanek, na katerem so sklenili odkupiti zemljišče sosednjega kmeta z namenom, da uredijo šolski vrt. Sklenili so tudi, da bodo šolske maše s spovedjo ob veliki noči ter na začetku in koncu šolskega leta. Šolsko leto so zaključili s praznikom. Šola je uradno zaživela kot dvorazrednica 6. novembra 1871, z novim šolskim letom, njen postopek pa je začel Mihael Novak. Pouk je obiskovalo 149 učencev in novo mesto podučitelja je dobil Johann Kocmuth.
(Tina Fric, diplomsko delo: KULTURNOZGODOVINSKA PODOBA RIBNICE NA POHORJU IN JOSIPDOLA)
Nastanku steklarn so botrovali gozdovi s prvovrstnim lesom (bukev, smreka, jelka). Za steklarje najpomembnejši produkt gozda je bila lugasta sol ali pepelika. Poleg nje niso mogli delati brez kremenovega peska ali kremenjaka, ki so ga dobili iz pohorskih skal. Sestavina stekla je tudi apnenec, ki ga je mogoče najti na Pohorju. Eno izmed obširnih nahajališč je ravno v Josipovem dolu oz. Josipdolu. Kot pomembno sestavino za izdelavo talilnih loncev, opeke in za zidanje talilnih steklarskih peči je treba omeniti še glino.
V občini Recenjak je okoli leta 1790 steklarski mojster Pok ustanovil steklarno, ki velja za prvo na tem območju. Recenjak je spadal pod občino Lovrenc, od srede 19. st. pa se je prištel k občini Lehen. V obdobju od 1799 do 1804 je to steklarno kupil Anton Langer, najverjetneje leta 1804, kot poroča Mally, zgodovinar in naravoslovec. Langer je želel izboljšati kakovost izdelkov, zato je najel strokovnjake. Med njimi je prvikrat omenjen pozlatarski mojster, in sicer Franc Lang leta 1808. Langer je kmalu opustil to steklarno in obrat preselil malo višje. Zgradil je veliko novo steklarsko delavnico in jo poimenoval Langerswald.
Langer je kupil gozdove za potrebe steklarne od dominija Puhenštajn. Puhenštajn se je imenovalo graščinsko posestvo Bukovje pri Dravogradu in je veljalo za patrona kot namestnika države. Leta 1815 je Langer umrl, steklarno pa je na dražbi kupil Rajmund (Karel) Novak. To pa je leta 1827 kupil Benedikt Vivat. Zgradil je brusilnico in steklarna je ponovno zaživela. Izdelovali so steklo za steklenice, umetno obarvano steklo, kristalno steklo, navadno belo in brušeno steklo, steklo za šipe ter pihano in stiskano steklo. 30 do 40 otrok steklarske naselbine na Langersvaldu je obiskovalo zasebno šolo, ki jo je na lastne stroške ustanovil Vivat. Na tej šoli je kot tovarniški učitelj poučeval Jakob Majhenič, ki je v starosti 74 let 13. septembra 1852 umrl za vodenico. Šolarji so se učili nekaj nemščine ter brati, pisati in računati. Izmed učencev si je Vivat sam izbral svoje steklarske učence ter jih vzgojil in izšolal za spretne steklarje. Na Langersvaldu je bilo mogoče slišati prepletanje slovenskega, češkega, nemškega in italijanskega jezika, saj so delavci prihajali iz različnih območij. Steklarna Langersvald je obratovala več kot petdeset let, vse do leta 1864, ko je Vivat obrat ustavil. Po njegovi smrti je sin, Benedikt Vivat mlajši, prodal celotno posest bratom Gaisteigerjevim.
Že omenjena, starejša Pokova steklarna, naj bi bila prva na tem območju, čeprav je v 18. in 19. stoletju v Hudem Kotu obratovalo najmanj pet steklarn. V ribniški rojstni knjigi je vpisan podatek, datiran 15. septembra 1750, o rojstvu sina steklarskega pomočnika. Iz tega lahko sklepamo, da so bili steklarji v Ribnici na Pohorju že pred nastankom Pokove steklarne. Ta sklep je možno potrditi s podatkom iz ribniške poročne knjige, v kateri je zapis iz leta 1767, ki navaja, da je služkinja gospoda Haverja stanovala v stari glažuti. Iz tega podatka lahko razberemo, da sta že takrat morali delovati dve steklarni, in sicer stara in nova. Sklep je mogoče potrditi tudi z zakupno pogodbo, ki sta jo 1. junija 1772 sklenila puhenštajnski steklarski mojster Leopold Haver in lastnik steklarne nad slapom Šumnikom na Smolniku Hieronim Gürtler. Obstaja pa še tretji dokaz o dveh steklarnah, in sicer zapis v urbarju, da mora Mihael Smonig plačati davek od stare glažute. Kje je stala starejša steklarna, je težko ugotoviti, ker so šele leta 1770 začeli vpisovati hišne številke. V steklarni v Hudem Kotu so izdelovali votlo steklo, steklene šipe in tablice za na steklo. Obrat je nehal delovati leta 1779.
Steklarna Josipdol je nekoč veljala za znamenito, saj je slovela po svojih izvrstnih izdelkih in je bila zadnja pohorska, ki je prenehala delovati. Stala je ob vznožju Pohorja ob Globaškem potoku, od katerega je dobivala gonilno silo. 21. maja 1799 jo je ustanovil Josef Schneck, matične knjige ga imenujejo gospod steklarski mojster, v takratni politični in gospodarski oblasti Puhenštajn in s tem postal prvi lastnik glažute. To je pomenilo začetek gospodarskega razvoja in odprtje novih delovnih mest. Tako je imela steklarna najmanj petnajst steklarskih strokovnjakov, od teh tri steklobrusilce. Imela je eno talilno peč z osmimi talilnimi lonci in brusilnico, ki je bila ena prvih na Pohorju. Anton Langer, že prej omenjeni lastnik Pokove steklarne, je leta 1804 od Schnecka kupil Podlesnikovo hubo, ki je bila izhodišče velikega posestva, in steklarno ter ostal lastnik do smrti leta 1815. Tako je postal A. Langer lastnik dveh steklarn. Po Antonovi smrti leta 1817 je steklarno kupil njegov brat Jožef Langer. Najprej so izdelovali zeleno gozdno votlo steklo, belo votlo steklo in navadno okensko steklo. Jožef Langer je zgradil nove brusilnice ter iz Češke zaposlil graverje stekla, steklobrusce in steklorezce, spretne v svoji stroki. Omenim naj samo Franca Langa, ki je bil prvi in edini pozlatarski mojster. 15. septembra 1838 je J. Langer Gasteigerju prodal posestvo Josipdol in steklarno. Preselil se je v Maribor, za kar je po podatkih v dostopni literaturi morebiti kriva tudi smrt njegovega edinega sina. Zgradil je vilo in jo obdal z ljudskim vrtom (današnji Ljudski vrt). Po petnajstih letih Gasteigerjevega lastništva je steklarna zaposlovala 80–90 strokovnjakov, letnih izdelkov pa je bilo 20.000 kop, po teži okoli 4000 centov. Izdelke so izvažali večinoma v kraljevino Sicilijo, v Carigrad in v Lombardijo.
1838 so nekdanje puhenštajnsko posestvo izločili iz dominija in ga vpisali v deželno knjigo kot samostojno posest Josipov dol, Josipdol. Henrik Gasteiger je leta 1853 prodal Josipdol in ga ponovno odkupil leta 1864. 22. avgusta 1870 so posest in steklarno prevzeli njegovi sinovi. Bratje so tovarno povečali in dvignili izdelovanje steklenine. Tovarna je štela štirinajst poslopij. Imela je svojo mesarijo, gostilno, kapelo in šolo. Delavnica steklarne je imela eno glavno in eno pomožno peč, dve peči za počasno ohlajevanje stekla, peči za sušenje drv in poseben prostor za material. Poleg delavnice je bila pisarna, prostor za zavijanje izdelkov in skladišče. Imeli so še peč za žarjenje kremenjaka, drobilnico za kremenjak, stopo za glino, dve brusilnici in mizarsko delavnico. Stopo in drobilnice je gnal Globaški potok. Izdelke, ki so bili izključno belo votlo steklo, so zavijali v slamo, jih zapakirali v lesene zaboje in jih pripravili za prevoz do železniške postaje v Podvelki. Izvažali so jih na Dunaj, v pokrajine evropske in azijske Turčije in v Egipt. Na svojem gozdnem zemljišču so imeli štiri žage, do katerih so zgradili vodne drče za transport lesa. Leta 1890 je Julij Gasteiger postal edini lastnik steklarne in posestva. Naj omenimo nekatere, ki so oplemenitili izdelke: Franc Peteržilnik, Anton Schiwill, Venceslav Perzl, Jože Gliha, Valentin in Franc Drame ter več steklarjev iz rodbin Pok, Weinberger in Ranklov. Od 275 steklarjev je bilo 57 strokovnjakov. Julij Gasteiger je umrl 8. novembra 1905 brez moškega potomca, ki bi prevzel posel, zato je posest podedovala njegova edinka Jozefina. Njen mož pa ni imel interesa in tako se je posestvo skupaj s steklarno prodalo podjetju The Kellner Partington Paper Pulc co. Limited. Manchester. Steklarna je obratovala dalje in josipdolsko brušeno steklo je še vedno tekmovalo s češkim. Angleži so se odločili prodati steklarno in ta je prišla v roke Josipu Lenarčiču aprila 1908, že leta 1909 pa je obrat zaprl. Tako se je končala 110-letna zgodovina steklarstva v Josipdolu.
(Tina Fric, diplomsko delo: KULTURNOZGODOVINSKA PODOBA RIBNICE NA POHORJU IN JOSIPDOLA)
V Ribnici na Pohorju in njeni okolici se je rodilo več pomembnih ljudi: mariborski škof Maksimilijan Držečnik, univerzitetni profesor in strokovnjak za gozdarstvo Franjo Sgerm, nabožni pisatelj Jurij Verdinek ter brata Miklavec. So pa tudi ljudje, ki niso rojeni v Ribnici, ampak so kljub temu zapisani v kulturno zgodovino: Tone Partljič, ki je prišel v Ribnico kot učitelj; igralec Stane Sever, ki je v Ribnici umrl; duhovnik Jože Lampret, ki je leta 1938 v Kocbekovem Dejanju objavil študijo Tvarno-duhovna struktura župnije Ribnica na Pohorju.
MAKSIMILIJAN DRŽEČNIK (1903–1987)
Orlica je vas, ki spada v župnijo Ribnica na Pohorju. V njej se je 5. oktobra 1903 rodil Maksimilijan Držečnik. Bil je drugi izmed devetih otrok, ki so se rodili v kmečki hiši, ki se po domače imenuje Vinšek. Oče Luka je bil župan občine Janževski Vrh-Orlica in cerkveni ključar, mati Roza pa je vzgajala in izobraževala otroke. Starši so se zavedali pomena izobrazbe, zato so po končanem šolanju v Ribnici na Pohorju Maksimilijana poslali na študij teologije. 1927 ga je škof Andrej Karlin poslal na študij v Rim na papeško univerzo Gregoriana. 30. oktobra 1932, na praznik Kristusa Kralja, je bil Držečnik posvečen v duhovnika. Končal je dva doktorata, in sicer doktorat iz filozofije leta 1929 in doktorat iz teologije leta 1938. Od 19. julija 1933 do 16. avgusta 1934 je bil kaplan v župniji v Ribnici na Pohorju. Med vojno je bil odpeljan v izgnanstvo, po njej pa se je vrnil v Maribor. 15. septembra 1946 je bil imenovan za škofa. Posebnost v njegovem življenju je tudi prejetje srebrnega venca, odlikovanje reda republike. Zaradi težke bolezni je 13. maja 1987 umrl v ljubljanski bolnišnici.
Ob 100-letnici rojstva dr. Maksimilijana Držečnika je nastal zbornik z naslovom Škof Držečnik med nami, s spomini nanj. Za ta praznik so v Ribnici na Pohorju naredili razstavo o življenju in delu škofa. 18. maja 2003 je praznik doživel vrhunec z blagoslovom škofovega doprsnega kipa, ki so ga postavili ob severni steni ribniške cerkve, obrnjenega proti domačiji. S tem je škof postal prvi Ribničan, ki so mu v spomin postavili kip.
V zapisu v župnijski kroniki za leto 1933 lahko preberemo, da je bila v ribniški cerkvi ponovitev nove maše dr. Maksimilijana Držečnika. V domači župnijski cerkvi je ponovil svoj prvi, po posvetitvi v mašnika, novomašniški slavospev Bogu. Po vrnitvi v Ribnico ga je pričakal veličasten sprejem. Po sveti maši so bili duhovniki, prijatelji in sorodniki povabljeni na pogostitev na njegov dom.
PETER MIKLAVEC–PODRAVSKI (1859–1918)
Peter Miklavec je na Feferlovi domačiji rojen pohorski samorastnik, prevajalec iz slovanskih literatur. V Ribnici je končal trirazrednico z željo po nadaljnjem študiju, vendar je bil prvorojenec in mu je oče namenil kmetijo. Posledično se je izobraževal sam s pomočjo časnikov in knjig. Začel se je zanimati za slovanske jezike in se skoraj vse tudi naučil. Čeprav se je leta 1883 zaposlil kot diurnist v Mariboru pri notarju, se je moral vrniti, ker mu je oče kupil kočo z majhnim zemljiščem. Tu je ostal do smrti in se povsem posvetil literarnemu delu. Pisal je informativne članke v češčini, v katerih je Čehe seznanjal z našimi literarnimi pojavi ter z narodnostnimi in šolskimi razmerami na Spodnjem Štajerskem. Podobne članke je kasneje pošiljal tudi v ruske in poljske liste. Pisal je tudi podobne članke, ki jih je prevedel iz tujega v slovenski jezik. Ko si je ustvaril družino, je bilo prevajanje zanj služba. Ker pa je bil samouk, so njegovi prevodi doživeli zanj usodno kritiko, češ da so preveč ohlapni in površni. Zaradi prevelikega pritiska je zbolel na živcih in ni mogel dokončati svojih del. Tako je ostal brez dohodka in družina se je prebijala s pomočjo raznih prispevkov, ki so jih zanj zbirali, tudi v tujini. Ko si je opomogel, je spet poskusil s prevajanjem, vendar njegova dela niso bila dovolj objavljena. Kljub vsemu lahko rečemo, da so njegovi prevodi Slovence seznanili z vrsto slovanskih pisateljev, predvsem s Sienkiewiczem.
FILIP MIKLAVEC (1863 –1910 )
Filip Miklavec je bil Petrov mlajši brat, gospodarski in ljudski pisatelj. Končal je šolo v Ribnici, nato se je izobraževal sam. Poleg češčine se je naučil več slovanskih jezikov. Namesto brata je prevzel kmetijo in se ob delu ukvarjal z gospodarskimi vprašanji, ki jih je pisal v člankih. Zavzemal se je za zadružništvo, svaril pred dragim prevzemanjem posestev, razpravljal o vprašanjih živinoreje ter priporočal racionalno kmetovanje. Na Pohorju je nabral narodno blago in dodal nekaj pesmi. Iz življenja domačega kraja je napisal dve samostojni povesti: Kamenar ter Roža in trn.
STANE SEVER (1914–1970)
Stane Sever je bil igralec, rojen 20. novembra 1914 na Viču v Ljubljani. Po osnovni šoli je obiskoval učiteljišče v Ljubljani. Že takrat je nastopal v različnih predstavah. Leta 1937 je postal član Drame v Ljubljani. V letih 1950–1952 in 1954 je poučeval dramsko igro na Akademiji za igralsko umetnost kot honorarni predavatelj. Od leta 1964 je bil predavatelj za umetniško besedo, od leta 1966 pa izredni profesor. Sever je bil mnogostranski realistični oblikovalec. Poleg gledališkega dela mu lahko pripišemo tudi velike zasluge pri posredovanju umetnosti v medijih. V izvirnem slovenskem filmu je ustvaril vrsto popularnih likov. Bil je prejemnik številnih javnih priznanj in nagrad za svoje umetniško delo. Umrl je v Ribnici na Pohorju, po njegovi zadnji predstavi.
TONE PARTLJIČ (1940)
Tone Partljič se je rodil leta 1940 v Mariboru. Po končani maturi leta 1960 je šel za učitelja v Radlje ob Dravi. Leta 1965 je diplomiral iz angleškega in slovenskega jezika. V svoji karieri je zasedal različna mesta, postal je dramaturg SNG Drame Ljubljana, prevzel je umetniško vodstvo MGL, kasneje tudi vodstvo SNG Drame Ljubljana, do upokojitve leta 2004 pa je bil poslanec Državnega zbora RS. Vseskozi ostaja zvest pisanju. Za svoj literarni opus je prejel več nagrad. Bil je predsednik strokovne žirije za nagrado Večernica in društva Bralne značke Slovenije. V šolskem letu 1960/61 je poučeval na ribniški šoli, kamor se je po povabilu vrnil še večkrat, predvsem na razne slovesnosti in prireditve.
Leta 2009 je na predlog KUD-a prejel naziv Častnega občana Občine Ribnica na Pohorju z utemeljitvijo: V času učiteljevanja v Ribnici je leta 1960 zrežiral prvo uprizoritev z domačimi amaterji, in sicer komedijo Šola za očete avtorja Jeana Anouilha. Poskusil je tudi z lastno igro V nedeljo popoldne, ki vsebuje otroško problematiko in je njegovo prvo uprizorjeno delo. Leta 1971 je bil prisoten pri odkritju kipa Staneta Severja. Kasneje je prišel vsako leto na decembrske prireditve bodisi kot govornik bodisi kot nastopajoči. Njegovo komedijo Politika, bolezen moja je zrežiral domačin Herman Pušnik, kasneje še nova dramska skupina komedijo Čaj za dve.
(Tina Fric, diplomsko delo: KULTURNOZGODOVINSKA PODOBA RIBNICE NA POHORJU IN JOSIPDOLA)