Pred 19.000 leti je postopno slabšanje vremena doseglo vrh. Takrat so ledeniki znova prekrili vse gore. Zmrzal ni odjenjala skoraj deset tisoč let, čeprav sta jo prekinjali dve krajši otoplitvi. Njima pripisujejo nastanek jezer. (Pohorska, Blejsko, Bohinjsko, Krnsko …) 

Ribniško jezero se je razvilo pred 8000 leti in ni pravo jezero, temveč je visoko šotno barje, za katerega je značilno, da se napaja samo z deževnico. Jezero je vključeno v pohorski gozdni rezervat.

Obstaja tudi legenda o jezeru: Na vrhu Plešivca se je lesketalo tiho jezero. V njem je prebival prijazen povodni mož Jezernik, ki je rad pomagal ljudem tam okoli. Ko so ob jezeru zgradili cerkev sv. Uršuli, so zvonovi zmotili njegov mir. Kmet Plešivčnik je jutro za jutrom začuden opazoval svoja vola v hlevu, kako sta utrujena in potna. Po kakšnem tednu je našel v jaslih vrečko zlatnikov, že naslednji dan pa sta bila vola spočita. V nedeljo so se možje po maši pogovarjali, da na Uršlji gori ni več jezera, nastalo pa je novo na vrhu Pohorja. Plešivčniku je bilo takoj jasno: Jezernik je z voli vozil jezersko vodo. Jezernika po selitvi ni nihče več videl, a nekatera znamenja kažejo, da še živi v jezeru. Na Uršlji gori pa še danes lahko vidimo njegovo stopinjo. Nekoč se je turist Američan John slekel, skočil v Ribniško jezero in – izginil. Prav na dan, ko so mu v Ribnici brali mašo zadušnico, je poštar Tone prinesel telegram: "Priplaval v Ameriko. Stop. Pošljite obleko. Stop. Amerikanec John." Takoj je bilo jasno: rešil ga je Jezernik. Znano je, da Jezernik ne mara črnih mačk. Včasih so v dolgi in hudi suši domačini v jezero vrgli črnega mačka. Jezernik se je vedno tako razjezil, da je takoj naredil nevihto in so se možje premočeni vračali v Ribnico. V jezeru prebiva povodni mož Jezernik, zato tudi moli iz vode kakor jerbas velik, zeleno obrasel drevak, na katerem se Jezernik včasih po površju okrog vozi.

(Tina Fric, diplomsko delo: KULTURNOZGODOVINSKA PODOBA RIBNICE NA POHORJU IN JOSIPDOLA)

Jugovzhodno od Ribniške koče je Jezerski vrh, ki je prepoznaven po visokem spomeniku padlim borcem, ki ga je leta 1961 postavilo planinsko društvo Maribor-Matica. Imenuje se tudi Ribniški vrh in je med najvišjimi pohorskimi vrhovi, saj leži na nadmorski višini 1537 m. Na njegovih pobočjih so razvita razmeroma redka sekundarna travišča na silikatih.

Z vrha se vidi Črni vrh na zahodu, v isti smeri pa še Uršlja gora, Peca in Obir. Po severni strani je nad Dravsko dolino vidna sosednja Avstrija, na jugu Paški Kozjak,  na vzhodni strani pa daljave Pohorja.

Vzrok za nastanek kamnoloma so sestavine v zgradbi Pohorja. Zanj so značilne metamorfne kamnine. Te nastajajo v izjemnih pogojih globoko pod površjem s preoblikovanjem že obstoječe kamnine v novo. Njegova glavna jedrna sestavina je tonalit oz. pohorski granit, kot ga poimenujejo domačini. 

Okrog leta 1885 je začel nad steklarno v Josipdolu delovati prvi kamnolom, za njim še štirje. Skupaj s posestjo in steklarno jih je po smrti Julija Gasteigerja podedovala njegova edinka Jozefina. Kasneje je bilo v lasti Milana Lenarčiča. 

Na začetku so izdelovali le granitne kocke za tlakovanje cest, ko pa se je nad prvim kamnolomom odprl še drugi, so začeli izdelovati tudi večje plošče, robnike in kvadre. Ženske so s cepilnimi napravami izdelovale granitne kocke, moški pa so cepili večje granitne sklade. Izdelke so odvažali s konji in voli do sodobne Lenarčičeve mašinžage v Josipdolu. Lenarčič, takratni lastnik posestva Josipdol in kamnoloma, je okoli leta 1923 dal zgraditi ozkotirno železnico, po kateri so obdelane plošče vozili do železniške postaje v Podvelki. Razmah kamnoseštva je bil največji prav v času njegovega lastništva, kar pa se pri delavcih ni poznalo. Živeli so namreč v skrajnih socialnih razmerah, v barakah, ki so jih postavili glažutarji – steklarji, nekateri v Lenarčičevih stanovanjih, ki so jih morali dodatno odslužiti, spet drugi kot ofarji – delavci, ki so poleg službe delali še na lastnikovem posestvu – pri kmetih.

4. avgusta 1938 je nastala splošna stavka kamnoseških delavcev v vseh treh kamnolomih.

Med obema vojnama je bilo zaposlenih veliko oglarjev, ker so oglje potrebovali kovači v kamnolomu za izdelavo svedrov, železnih palic, sekir in drugega kamnoseškega orodja. Med 2. sv. vojno je kamnolome izkoriščal okupator, in sicer z ujetniki na prisilnem delu, po vojni pa so bili nacionalizirani. Aprila 1984 so ga zaprli. S tem je zamrl tudi kraj. Ponovno so ga odprli julija 1985 in deluje še danes.

V muzeju na prostem si lahko ogledate, kako je potekalo delo.

(Tina Fric, diplomsko delo: KULTURNOZGODOVINSKA PODOBA RIBNICE NA POHORJU IN JOSIPDOLA)

Josipdol je strnjeno naselje v neposredni bližini Ribnice na Pohorju. Tam je bila nekoč steklarna, katere prvi lastnik je bil Josef Schneck leta 1799. Zgodovina piše, da je kraj po njem dobil ime, in sicer Josefstahl (Jožefova dolina) ali Josipdol, ki je v originalu datirano 30. julija 1801. Dolga leta ga je krasil mogočni lipov drevored, ki pa je bil, žal zaradi svoje dotrajane starosti, primoran prepustiti mesto novim, mladim koreninam. Tako je bil leta 2017 v celoti saniran, danes pa že lahko občudujemo njegovo nasledstvo.

(Tina Fric, diplomsko delo: KULTURNOZGODOVINSKA PODOBA RIBNICE NA POHORJU IN JOSIPDOLA)